Potop v globine odstira pogled
V življenju lahko drsim po površini, lahko pa se občasno potopim v globine, v raziskovanje in videnje svojega podvodnega sveta, da sem nato lahko bolj podprto del sveta na svetlobi in pretočnejši v interakciji z vsem kar me obdaja, da se lahko s trdnimi temelji, v polnosti izrazim na površju, odpiram svobodi.
Ko sem v zaznavanju svojih globin sem v sozvočju prijetnejših, bolj dopolnjujočih in izpopolnjujočih zvokov in vibracij.
Se lahko potopim, ko je moje telo napeto, polno strahu, nepripravljeno zadržati dah?
Potopim se lahko seveda takrat, ko imam iskreno željo, ko sem v sproščenem, varnem, mirnem stanju, stanju tišine.
K potopu me morda povabi pogled prelestnega utrinka narave. Morda me k močnejšem občutenju življenja pripelje nelagodje, slabo počutje, bolečina v vlogi sporočila telesnega ali psihičnega stanja.
Ob odpiranju vrat v globine, vdahnem iskro prebujanja vrednot življenja in hvaležnosti do vsega kar imam.
Ne glede na vse, iz globin vedno prihajam močnejši, trdnejši, spoštljivejši do vsega dogajanja na svetlobi.
Kdaj je drsenje po gladini prijetnejše, bolj celovito, stabilno?
Takrat, ko vem, kaj je pod menoj in se s tem povezujem. Ta vez mi nudi varno, bolj odprto plovbo, naslonjeno na osnove, temelje.
Sem sploh lahko brez temeljev? Težko. Brez njih me objema kopica negativnih čustev in strah pred potopitvijo, zrušitvijo. Strah otrdi, napne, močno zavira lahkotno drsenje. Strah lahko izzove agresijo in celo vrsto negativnih stanj usmerjenih tudi v odnos do okolice.
V prvi vrsti si torej dovolim sodelovanje s telesom, si dovolim potopitev.
Velja se naučiti sproščenega potopa. Seveda je potrebno konceptualno znanje načina potopa, v nadaljevaju so nepogrešljive izkušnje, katerih vrednost se plemeniti s ponovitvami.
V prvi vrsti smo fizično telo, zato začnemo pot s primernim pristopom in prisluhom do svojega telesa in njegove božanskosti z vsemi neponovljivimi sistemi. Na pot sozvočja z globinami se lahko priključujemo samo s subtilnim, spoštljivim pristopom do telesa in njegovega delovanja.
Zelo radi si podarimo potovanja. Podarimo si tudi to potovanje, ki nima visoke cene, ima pa neprecenljivo vrednost in dragocenosti za nadaljnje poti, na katere vstopamo.
V kolikor se prepuščamo le plitvini, je naše življenje sicer polno dražljajev okolice, za katere se zdi, da hranijo s polnostjo čutenja. Plovba je bolj razburjajoča, saj zahteva nenehno pozornost in boj, da ne nasedemo, kar pa nas oropa spokojnih trenutkov v iskanju samega sebe, do »naravnave« s katero se ves čas ukvarjamo.
Globine odsevajo mir, tišino, ki hrani, vliva moči, za nepričakovane trenutke drsenja po površini. S stikom z njo in poznavanjem, smo bolje pripravljeni in odzivni.
Ko smo podprti z globinami, lahko zaplujemo v širjave, lahko razpremo svoja jadra, se odpiramo širini svojih sanj.
Tisto kar moramo znati in se truditi, je sodelovanje s stanjem okolja. Ob tem je nepogrešljivo ohranjati raziskovanje globin, saj tako ostaja naše plutje bolj odprto, lahkotno, svobodno, mirno in radostno.