Delo na sebi je garanje

Vstopamo v  mesec prebujanja, ko si  narava še malce pomane oči, v ozadju pa že klitje, brstenje.

Naše jogijske vadbe, tudi s spletno vadbo, potekajo naprej po urniku.

Želim vam prijetne, prebujajoče se, marčevske dni.

_______________________________

V tem težko obvladljivem teku življenja, po večini težko razložljivem  kolesju smernic sveta, potrebujemo nekaj konstantnega, razveseljujočega, navdihujočega.

Že to, da lahko zaupaš samemu sebi, si vzameš čas za zazrtje v sebe, je neprecenljivo navdihujoče. Ne samo prepuščanje določenim čustvom, pač pa, njih zavedanje, vprašanje, od kje, zakaj, kako se povezujejo s tvojo notranjostjo, v kakšnem odnosu so s tvojo bitjo, s tvojim jedrom.

Vstopamo v čas pomladi, vse bo vzbrstelo iz jedra.

Vse se rojeva  iz jedra, zavedajoč se ali ne. Jedro je lahko močno zabrisano, v tem hiperaktivnem času in prostoru še toliko bolj. Vračanje k jedru je tisto, kar nas osrečuje. Jedro je naše sidro. Od tu se temelji naša trdnost. Zato velja ohranjati stik s svojim jadriščem. Konstanten stik s seboj, nam pomaga takšno ohranjanje. Vadba joge je zelo dobro orodje, ki te pelje k temu stiku. Konstantna vadba telesa, diha in duha ohranja stik z jedriščem in vliva moč v temeljne strukture. Le iz teh si lahko nadejamo trdnosti.

Vedno je, bo in je bilo vse v teku dinamike, sprememb. In prav zaradi tega moramo imeti nekaj, na kar se lahko naslonimo, opiramo. Dovolj močan steber naslona lahko zgradimo samo pri sebi.

Seveda pa postavitev temeljev za gradnjo močnega stebra ni lahkotno delo. To zahteva trud in disciplino. »Brez muje se tudi čevelj ne obuje«. Tisto kar prepustimo, da drugi ustvarjajo »na nas« ni stabilno, ne more biti. Lahko si v določenih kritičnih trenutkih pomagamo s tistim, kar nam terapevtsko ponuja okolica, takrat, ko to sami ne zmoremo. Nato je prav, da se vrnemo k sebi in »garamo«. To namreč ni lahko delo.

Mi sami, v iskreni čistosti, lahko spoznavamo sebe in na tem, po korakih gradimo. Seveda se moramo prej vprašati: »Ali smo pripravljeni na soočenje s seboj in videnje vsega kar nosimo, kar je življenje že naložilo v nas? Nemalokrat tega nočemo videti, pogosto iščemo številne indice zunaj sebe. Smo pripravljeni na trud in disciplino?«

Ob delovanju po navadah ne moremo pričakovati sprememb. Na ta način ne moremo pričakovati, da se bo nekaj spremenilo, novega zgradilo.

Zgradilo se ne bo niti z nasveti in dobrimi nameni. Tisti, ki lahko  odvalimo nered, ki zasipa našo notranjost, smo samo mi.  Potrebna je doslednost v izvajanju svoje namere, trud in nato ponavljanje, ponavljanje…

Pa smo sploh pripravljeni se truditi ali se samo tokovom prepustiti. Ti nas odnašajo kdo ve kam. Se zdi to svoboda?

Morda se na trenutke pretakamo skozi lepe pokrajine in čudovito drsimo, a vendarle ni vedno tako in nikoli ne bo. Ponudimo si priložnost moči, ki jo bomo seveda s trudom gradili, se borili in se na to moč, lahko kadar koli naslonili in jo takrat, ko jo bomo potrebovali, uporabili.

Le močan ti, si lahko močan za njo, zanj, za njih.