Trud in vztrajnost
»Brez muje se tudi čevelj ne obuje«, pravi star slovenski pregovor.
Trud in vztrajnost sta sestavni del življenja. V življenju si ves čas postavljamo cilje. Nekateri so dolgoročni, drugi s krajšo časovnico. Na poti k uresničitvi dobijo nekateri cilji drugačno podobo, ali pa jih moramo celo opustiti, zaradi nepričakovanih sprememb, ki nam jih prinese življenje.
Cilji so lažje uresničljivi, v kolikor jih znamo zasnovati na temeljih naših, iz pestre palete izluščenih želja, ki so dobro usklajene z nami in hkrati stojijo na temeljih naših pravih potreb.
Kdaj pa so cilji skladni z nami?
Takrat, ko se res dobro poznamo.
V kolikor se želim dobro poznati, se moram znati ustaviti, umiriti in znati biti v iskrenem stiku s seboj.
Znati biti v stiku s seboj pomeni dati priložnost, da se oglasi vse tisto, kar je v naši notranjosti. Takrat imajo priložnost za svoje rojstvo tiste prave želje in potrebe. Vendar je to ob tako dinamičnem okolju, ki ga živimo sedaj, zelo zahtevna naloga, saj nas številni dražljaji vodijo proč od nas samih, od naših želja in resničnih potreb. V kolikor se želimo ustaviti, potrebujemo močno voljo. Te pa pogosto primanjkuje, zato se je veliko lažje prepusti toku.
Pa je prepustitev toku tisto, kar si res želimo na poti svoje podarjene edinstvenosti?
Na svoji poti k izbranim ciljem, najprej postavimo temelje svojih namer. Ob njihovi gradnji potrebujemo dober nabor informacij, iz področja, na katerem želimo delovati. Ob tem vključujemo izkušnje in znanje, ki ga imamo. Na ta način lažje pripravimo načrt delovanja do ciljev.
Veliko načrtov se zdi preprosto in enostavno uresničljivih, vendar nas pri tem nemalokrat preizkušata trud in vztrajnost.
Lahko se zgodi, da so cilji preveliki, preveč oddaljeni in težko dosegljivi.
Na poti do uresničitve je morda veliko ovir ali veliko jam, v katere se pogrezamo. Te pa lahko premagujemo s trudom, vztrajnostjo in močjo. Le s pomočjo teh kvalitet lahko splezamo ven, ter nadaljujemo svojo pot proti ciljem.
Morda se na poti prepustimo stari, utečeni, dobro poznani poti. Vendar ne moremo pričakovati ali morda celo zahtevati sprememb pri sebi, v kolikor bomo še naprej delovali tako, kot smo delovali dosedanji čas.
Dobre spremembe in cilji, ne smemo pozabiti, da je izbor narejen z naše strani, pridejo s trudom in posledično v spremstvu zadovoljstva.
Tisto, za kar se potrudimo, nas navdaja z zadovoljstvom, srečo in prebuja radost v nas. V nasprotnem primeru pa nas, običajno zelo želene bližnjice proti cilju, tega hitro oropajo. Bližnjice nas na prvi pogled res zadovoljijo, a s površinskim, prehodnim in kratkotrajnim zadovoljstvom.
Seveda na poteh truda in vztrajnosti prihajajo dnevi, ko smo fizično ali psihično utrujeni. Takrat je nepogrešljivo, da si dovolimo takšne trenutke in dneve, ter ljubeče prisluhnemo svojemu telesu.
Morda pa v dnevih utrujenosti začnemo iskati številne izgovore, ki nas sicer na površju potolažijo, obenem pa začnejo oddaljevati od naših ciljev. Ob tem se velja ponovno vprašati o tem, ali so cilji res dobro izbrani, ali pa so postali številni izgovori le del naših vzorcev pobega.
Včasih nas ob psihični utrujenosti spodbudi in okrepi prijazna, topla beseda bližnjih, močno pa nas lahko predrami tudi beseda naključnih mimoidočih na naši poti.
Zaradi številnih slabih izkušenj, oziroma neuravnoteženega notranjega koktajla, se v »težkih« dneh, naš pogled lahko premakne v senčno stran. Takrat se velja potruditi, ter z zavestjo in voljo premakniti v sončni kot. Šele pogled iz sončnega kota, lahko odstre jasnino slike, katera nas bo stabilno usmerjala po poti naprej.
V kolikor sami ne zmoremo izstopiti iz senčnega kota, ne odklanjajmo pomoči, ki nas želi popeljati v sončni kotiček. Ko prestopimo na sončno stran, nam ta sigurno, tudi s pomočjo univerzuma, prinese tisto, kar takrat potrebujemo.
Smo bitja sobivanja. V »težkih« trenutkih, nam velikokrat pride naproti tista ravno prava, topla dlan, skladna naši. Ne odklanjajmo takšne dlani, ne spreglejmo jo, ne tičimo v senčni strani kotička rojeni za sobivanje 😊
Ob nadaljevanju poti z obnovljeno notranjo močjo, je prav tako pomembna telesna moč. Obe moči sta namreč ves čas v tesnem prepletu in dopolnjevanju. Temu prepletu nudi joga, s svojimi orodji in celovitimi pristopi, čudovito podporo.
Starodavni grški rek nas uči: »Zdrav duh v zdravem telesu«.
Celovita skrb za sebe, tako na fizični kot na drugih ravneh našega življenja, mora ostajati naša skrb. Pogosto pa je tako, da dobijo prednost vzporedne sestavine našega življenja. Vendar je tako, da te dobijo vrednost šele takrat, ko se dobro počutimo v svojem telesu.
Ob nepogrešljivi občasni prepustitvi, se torej velja potruditi v odnosu do sebe in vztrajati v smeri k ciljem, ki smo si jih postavili. To nas neizmerno krepi, vliva novih moči, na naši čudoviti, neponovljivi življenjsko poti.
Namaste
