Poslušati, slišati
Obdani smo z neskončnim številom zvokov oziroma vibracij. Vsako uho samo od sebe zaznava zvoke in v pretoku fizioloških procesov v nas teče usklajevanje, ozir. ustvarjanje sozvočja.
Številnim zvokom se nezavedno in nehote prepustimo, včasih prepustimo hote (npr. glasba), dopustimo, da delujejo v nas, včasih pa zvokom prisluhnemo.
Kako pa je takrat, ko želimo čemu/komu zavestno prisluhniti?
Če želimo polno poslušati, se moramo najprej ustaviti, kar pomeni si vzeti čas.
Poslušati pomeni slišati. Včasih smo popolnoma odprti za poslušanje, marsikdaj pa se je potrebno potruditi. Poslušanje pomeni osvobitev »slišano želenega«. Poslušano širi naša obzorja, prinaša nova vedenja in utrjuje naše odnose.
Ustvarjeni smo za sobivanje in druženje. Skupaj lahko gradimo, se drug z drugim učimo, se jokamo, tolažimo, ljubimo…
Bolj smo odprti dobremu – polnemu poslušanju, bolj smo široki za razumevanje in sprejemanje. S poslušanjem zaznavamo in spoznavamo toliko različnih svetov.
Ali znamo prisluhniti tudi naravi, zemlji?
Svoj utrip, svojo frekvenco, s katero vibrira, ima namreč tudi zemlja in sicer tako imenovano Schumannovo frekvenco. Na tem področju so znanstvene raziskave pokazale številne pozitivne učinke na človeško telo. Ali zmoremo aktivirati tudi ta prisluh in se vsaj občasno, tudi iskreno prepustiti naravi in na ta način dopustiti zdravilen učinek sozvočja na naše telo?
Za takšen prisluh se moramo potruditi. Bolj tih je šepet, bolj se moramo potruditi. Za to potrebujemo tišino. Le v tišini svoj sluh in spretnost poslušanja izostrimo, da se nato lažje odpremo procesu prepustitve.
Spretnost poslušanja se v prvi vrsti prebuja s prisluhom sebi.
Pa znamo prisluhniti sebi?
Za prisluh samemu sebi, moramo znati biti sami s seboj. Joga s svojim umirjenim pristopom (v kolikor je ta umirjen) in številnimi tehnikami, ponuja čudovit proces tovrstnega urjenja.
V sebi nosimo kopico nikoli slišanih vsebin. Lahko se urimo v tem poslušanju. Prisluh sebi je neprecenljiva in nepogrešljiva sopotnica življenja. S prisluhom sebi prehajamo v tesnejši stik s seboj. V takšnem, pristnem delovanju, se naša ušesa odpirajo drugače za »slišano želeno«. S pristnostjo smo bolj polno čuteči v procesu prisluha drugim in okolju.
Prisluh, spoznavanje, umeščanje, sprejemanje, usklajevanje, ustrezno delovanje… prisluh, spoznavanje, umeščanje…. Nedokončani procesi našega skupnega bivanja.
Z dobrim prisluhom sebi, širimo zavedanje dogajanja v nas, s tem povečujemo sposobnost fleksibilnosti in samorefleksije. Zavedanje omogoča zaznavanje ovir drugačnega mišljenja drugega, kar nas pelje v izkustveno učenje življenja in boljšo komunikacijo.
S prisluhom sebi urimo tudi polno pozornost, prebujamo spoštovanje do sebe, do drugih. Hkrati se odpiramo širini novega vedenja, sprejemanja in prisluha.
Vsak v sebi nosi svoj svet, svojo resničnost. S polno pozornostjo poslušanja zaznavamo tudi telesno govorico, sporočila neverbalnih gibov, kar pomeni več razumevanja in sprejemanja. Poslušanje je močan in spreten tkalec naših vezi.
Ob vsem povedanem, je tisto, kar moramo najprej utrditi, »znati biti sami s seboj«. Le s pristnim odnosom in boljšim poznavanjem sebe, smo lahko v bolj pristnih odnosih z drugimi. V času, ki ga živimo, ki je prepojen z neomejenim številom motilcev miru, pozornosti in naravnih vibracij, je to zelo zahtevna naloga.
»Imeti čas« je posebna, zelo visoka vrednota tega obdobja. Čas, ki si ga zmoremo podariti sebi in biti v iskrenem odnosu s seboj.
Znati biti s seboj, bogati odnos z drugimi. Pred dnevi sem prebrala čudovito misel nekdanje onkologinje gospe Metke Klevišar: »Samo če znaš biti sam, si sposoben biti tudi z drugimi. Potem z drugimi nisi zato, ker jih potrebuješ, ampak zato ker si rad z njimi.«
Prisluhnimo sebi z ljubeznijo, da bomo zmogli in z veseljem prisluhnili z ljubeznijo tudi drugim.
Namaste
