Hitro ni dovolj hitro

Živimo v času, ko hitro ni dovolj hitro, ko se trudimo čim manj zamuditi. Toliko informacij, toliko perfekcij vsakega življenjskega področja, vsakega elementa bivanja. Vsako področje skrbi za popolnost. Temu je nemogoče slediti in težko vraščati v svoje življenje, kar povzroča izgubljenost, konfuznost, odtujenost.

V želji za iskanjem popolnosti izgubimo sebe in svoje pristne želje.

Odtujenost od sebe, tako kot odtujenost od ljudi in okolja, prej ali slej ustvarja konfliktne situacije.

Če si dovolimo, da nas odnaša tok časa z vsem svojim balastom, ponujenim na vsakem koraku, izgubimo odnos s seboj.

Prepustitev, da nas raziskujejo drugi in zasipajo s številnimi koščki, ki sploh ne sodijo v naš mozaik, nas oddaljuje od samega sebe. Takšen način se zdi na prvi pogled bolj priročen, bolj enostaven, vendar nas ta potiska v vodljivost, nekritičnost, kritikavost. Na ta način se odrekamo pristnemu samorazvoju in običajno postajamo tudi zelo priročno orodje za dosego ciljev drugih, kar je seveda daleč od dobrega usklajevanja naših potreb s potrebami drugih in z okoljem. V popolni prepustitvi toku, drsimo po površini z odtujenostjo od globine. Pa nam je res vseeno, kaj leži v njej? Otroška radovednost čaka za vrati, ki smo jih morda nehote zaprli. 😊

Tok nas ne vodi samo po bleščečih poteh, čeprav se trudimo in jih iščemo. Ob bok temu, je neizprosen večni zakon po ravnotežju in cikličnosti. Tok nas neprizanesljivo namreč odnaša tudi na manj bleščeče poti, kar prebuja manj želene občutke, občutke žalosti, strahu, utrujenosti, osamljenosti, razočaranja, naveličanosti, zmedenosti, jeze, kaootičnosti, raztresenosti…Vsa ta občutja se prav tako pojavljajo kot del nas, tudi ta se soočajo z nami. V fazi teh občutkov iščemo naslon.

Kaj je tisto na kar se lahko naslonimo? Običajno so to stebri v naši najožji bližini, kar je čudovito, v kolikor je njih trdnost dovolj močna za naš naslon. A kljub temu, na koncu, vedno ostanemo le sami s seboj. Tisti pravi, najmočnejši steber lahko poiščemo le v sebi, v kolikor je ta zgrajen. Njegova trdnost se vedno začne graditi v sončnih obdobjih, pri temeljih, na raziskanih tleh.

V ta namen se velja ustaviti, raziskovati, se sočutno soočati s seboj. Razvijati ljubeč, spoštljiv odnos s seboj.

Pa smo se sposobni ustaviti, se znamo, zmoremo? Morda se nočemo ali pa se bojimo soočanja z vsem kar nosimo v sebi. Morda nimamo časa, kar pomeni, da si ga ne vzamemo za to. Morda pa je umirjeno komuniciranje s seboj težko sprejemljivo, ker je narava naših notranje delujočih sistemov že programirana na hitrost in hitro doseganje ciljev.

Spoznavanje sebe zahteva umirjen odnos s seboj, z vsemi procesi v nas. Smo namreč skupek telesnih, mentalnih, čustvenih in duhovnih procesov. Z boljšim poznavanjem sebe, so želje, potrebe, meje in naše poti bolj usklajene, dovršene.

Skrbimo za toliko stvari, poskrbimo tudi za odnos s seboj. Ta se pogosto zdi samoumeven,  vendar je tovrstna teza še kako oddaljena od resnice in nas samih.

Namaste