Joga članki

Zavedanje v družbi časa

Čas igra eno najpomembnejših vlog v našem življenju. Je brez začetka in konca, ne moremo ga ustaviti. Je ena najskrivnostnejših sil v vesolju. Vsi vemo, da čas vključuje merjenje, vendar ga ne moremo definirati le s tem, čeprav je tudi to pomembno. V kolikor ne bi bilo merjenja, bi težko ohranjali koherentnost bivanja. Vsaka stvar v vesolju je vezana na čas. Naš čas preživljamo na različne načine, skladne z nami in iz tega vidika pritoževanje, da nimamo časa za stvari, ki jih želimo početi, ni na mestu. Tu odigra pomembno vlogo naša prioritetna lestvica.

S časom, ki nam je dan, torej lahko upravljamo. Je tudi stvar, ki je ne moremo dobiti nazaj. Ko enkrat mine, se ne vrne nazaj.

Zavedati se moramo tudi cikličnosti, ki jo prinaša čas. Vse prihaja, se odvija, mineva, se zaključuje in na novo začenja. Ciklični krog, ki nam je blizu in ga spremljamo od naših prvih korakov, ustvarjajo letni časi, ki nas neposredno zazibajo v svoj krog. Vsak letni čas ima svoje rojstvo, svoje bivanje, vrhunce, minevanje, konec. Cikličnost živi tudi v naših telesih, ciklična so naša dejanja, naš dnevni, mesečni, letni ritem in ne nazadnje tudi življenjski.

Se tega dovolj zavedamo?

Neizogibno smo del narave. S pristnim odnosom z njo, pretakamo njene sokove v naše telo. To v nas začne prebujati ljubezen, sočutje, strpnost, spoštovanje, prijaznost, jasnost pogleda in mnoge druge kvalitete.

Pristen odnos z naravo, se v sodobnem ritmu življenja, časovnem utapljanju, velikokrat zdi nemogoč, nestvaren, pogosto pa tudi nepoznan korak. Lahko bi rekli, da nas sodoben način življenja odtujuje, oddaljuje od našega naravnega bistva, kar v nas prebuja občutek izgubljenosti in nezadovoljstva. V odtujenosti, v sodobno – umetno ustvarjeni »liniji«, ne moremo začutiti svojih pravih potreb, se z njimi zliti in njim v dobro delovati. Svoje želje je nesmiselno umetno, brezčutno krojiti. Čudovito je, če jih znamo v esencah začutiti in jih obuditi.

Tok življenja nas vsak dan odnaša. Prav je, da se toku tudi prepustimo, a ohranjajmo tudi nadzor, da nas povsem ne odnese. V ta namen urimo zavedanje. V prvi vrsti zavedanje sebe, da bomo zaznavali svoje stanje in da bomo lahko bolj primerno, skladno in v pravem času odreagirali, ne šele takrat, ko bomo vrženi iz toka »na suho«😊

Nepogrešljivo je tudi zavedanje vsega okoli sebe, predvsem pa zavedanje in čutenje narave. To v nas prebuja elementarne zasevke, saj smo del nje in temu ne moremo ubežati. Ubežali ne bomo niti v zasipu umetno ustvarjenih svetov okoli sebe. Smo bitja odnosov in sobivanja, prvinsko pa ustvarjeni za sobivanje z naravo. Iz nje smo vstopili in v njo se bomo vrnili.

Prav zato naj naša pot v naravo ne ostane družna samo z opazovalno in analitično noto, pač pa dopustimo, da je tudi zavestna, čutna, srčna. Dopustimo si uglasitev.

Neuglašenost se lahko pretaka le določen ČAS.

Vse v vesolju je namreč usmerjeno s težnjo po ravnotežju, uglašenosti. Prej ali slej razglašenost skrene na pot uglasitve, pa najsibo na prijazen ali manj prijazen način. Ta proces lahko opazujemo pri sebi, v neposrednem okolju, pa tudi širši družbi.

Zato se velja truditi, postati in biti drobna pozitivna vibracija na poti k širši, prostrani uglasitvi.

Namaste

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja