V skrbi za sebe

Naše počutje je odvisno od dogajanj v naši notranjosti, od številnih fizioloških procesov, ki jih v veliki meri soustvarjajo tudi naši mentalni, predvsem pa čustveni procesi.

Telo je inteligentno v trudu za vzpostavljanje ravnovesja, tako na fizičnem, kot tudi na čustvenem področju. Včasih pa ob našem toku življenja vendarle ne zmore. Ali mu takrat priskočimo na pomoč?

Verjetno je naše zavedanje pri ohranjanju fizičnega stanja dobro

A ker nam je dano samo eno telo, ki ni samo fizično, vendar skupek čustvenih, mentalnih in duhovnih procesov, je pomembno, da skrbimo tudi svoj notranji svet. V tej skrbi ima zavedanje zelo pomembno vlogo.

Zelo hitro namreč pogrešimo osebno higieno, potrebne higiene duha in čustev pa se pravzaprav sploh ne zavedamo. Telo s svojimi težavami hitro pritegne našo pozornost, medtem, ko se notranjost oglaša na drugačen, nezaveden način.

Zato je edini dostop v svojo notranjost s pomočjo ozaveščanja in skozi določene procese.

Za notranji svet skrbimo z ozaveščanjem dogajanja v sebi, z objemom, čiščenjem vsega nepotrebnega, kar se je nabralo in se neprestano nabira v naši notranjosti. Za dobro čiščenje ni dovolj samo trud, ampak tudi napredovanje skozi raziskovanje in učenje ustvarjanja uglašenosti v sebi. Ob tem je nepogrešljivo čutenje in poznavanje samega sebe.

Prav zaradi tega je jogijski pristop čudovit način pomoči telesu pri ustvarjanju notranjega ravnovesja in miru. S tem načinom prehajamo v svojo notranjost zavedno prek telesa. Prehod pa se vrši tudi na nezavedni ravni, s prepustitvijo vadbenim procesom in tehnikam, ki potekajo na umirjen, subtilen, prijeten način, s predpogojem, da je tako naravnan jogijski pristop. Res pa je, da je sodoben način življenja ustvaril veliko jogijskih pristopov, ki so na žalost naravnani predvsem storilnostno, na fizično raven, z nujnim doseganjem takojšnjih rezultatov in ciljev. Takšnemu trendu namreč sledijo tudi druga področja življenja. Ali pa se lahko dobro zavedamo nečesa kar se odvija hitro, prehitro? Je to lahko dovolj trdno?

Noša notranjost ni ciljno dosegljiva, gre za nikoli dokončan proces, ki je nenehno v razvoju, usklajevanju, uglaševanju notranjosti z okoljem.

Zato je v skrb za odnos s seboj vključena tudi skrb, za odnos z okolico. Ta odnos si ustvarjamo sami s svojimi odločitvami. Tudi pri tem gre, tako kot v odnosu s seboj, za napredovanje skozi učenje in raziskovanje, seveda z naslonom na etiko in moralo, ki pa ju na žalost, preveč materialistično naravnan trend, v mnogih primerih življenja, potiska proti robu.

V teh procesih je zelo pomembna tudi gradnja notranjega miru. Na prvi pogled se zdi, da je le ta dosežen šele takrat, ko se osvobodimo vseh težav. Vendar pa je tako, da ga moramo začeti graditi pri sebi, s pripravljenostjo sprejemanja sprememb in procesa osebne transformacije. V kolikor želimo ustvarjati mir pri sebi, velja ohranjati in izražati hvaležnost, se truditi znati odpuščati, se truditi razbremenjevati okov popolnosti, se sprejemati. Vzeti si moramo čas za sprostitev, se tega učiti. Vse našteto zahteva proces nenehnega ponavljanja in utrjevanja.

V iskrenem odnosu s seboj in v umirjenem stanju bomo tako z veliko večjim veseljem vsak dan odpirali številna vrata, ki jih moramo, oziroma si jih želimo odpirati na svoji poti.

Namaste