POZORNOST
K razmišljanju me je napotila raziskava o nizki bralni pismenosti otrok.
Ali mi imamo voljo brati?
Bralna pismenost je segment, ki se ne ustavi samo pri branju knjig, ampak zaobjema, razširja in razstira nešteta področja našega življenja. V razstrtosti postane marsikaj videno in v tem tudi lažje zaznavno. Ob tako prebujeni vedoželjnosti se odpirajo poti raziskovanja, povezovanja in posledično na tisoče razmišljujočih smeri.
V kolikor želimo ohranjati bralno pismenost, moramo KREPITI POZORNOST.
Gre za nepogrešljivo lastnost tako našega, kot tudi skupnega bivanja. A tovrstna lastnost vse bolj kloni pod težo razpršenih impulzov in preštevilnih informacij, ki znajo biti nemalokrat tudi zavajajoče.
Ena od dejavnosti, ki na prijeten, nevsiljiv in pristen način premika korake v krepitvi pozornosti je joga. Ker pa se moramo v njenem procesu, predvsem na začetku, sami truditi za ohranjanje pozornosti, je nekaterim težko. Veliko lažje se je namreč prepuščati vodljivim impulzom, sploh takrat, ko so le ti ponujeni na osnovi naših vzgibov in udobja, kar pa v dobi razvite tehnologije ne predstavlja poseben problem. Ko nam takšen pasiven način poleg tega prinaša še navidezno notranje ugodje, potem ostaja to edina in najboljša izbira. Ob takšnem načinu verjetno niti ne pomislimo, ozir. se ne zavemo, kako lahka tarča vodljivosti smo.
Temu v izogib so zelo pomembne vaje za OHRANJANJE POZORNOSTI, za začetek do sebe in potem tudi do vsega, kar se dogaja okoli nas. Ob tem se razgrnejo trenutki, ki ustavijo čas, za katerega smo verjetno v borbi dan za dnem. Ob takšnih vajah seveda pridejo tudi trenutki spodrsljajev, vendar pa so takšni spodrsljaji pomembni koraki k gradnji in utrjevanju. Ob njih rastemo in odpiramo nova vprašanja.
Pride dan, ko nam življenje ponudi opojen šopek cvetlic, morda pa naslednji s požgano travo. Ta je tista, ki nas spodbuja k razmišljanju, kako ustvariti ozir. ustvarjati šopek, ki nas bo bogatil, osrečeval in polnil. Začenjamo torej pri sebi, kar pa seveda ne gre brez vztrajnosti, volje, pozornosti in samorefleksije. Pri jogi začnemo pozorno, ljubeče opazovati sebe in svoje telo, kar je morda včasih tudi težko, a pozornost je lahko samo naš otrok, rojen iz nas.
Smo barka v svojem življenju. Ko jo poznamo bolje, jo razumemo, takrat lahko dobro plujemo. Ne velja se samo prepustiti in dovoliti da nas odnaša. Nešteti vetrovi nas lahko še bolj odnašajo in oddaljujejo od samega sebe. Posebno pa takrat, ko ob takšnih poteh vse videno tekmuje za našo pozornost. Marsikakšna tako usmerjena pot nas z videnim zaslepi, zato velja vesla krepko držati v svojih rokah.
V kolikor želimo bolj skladno in lažje pluti s seboj, moramo svojo barko najprej s POZORNOSTJO raziskati in jo čim bolje poznati. Ker pa je v življenju vse podvrženo nenehnim spremembam, pomeni jo tudi opazovati.
Svojo barko je potrebno vzljubiti, da bo tako lažje na svobodno pot kreniti. Njeni poti se mora včasih pridružiti tudi napor, a naj ima priložnost pluti z vetrovi volje, vztrajnosti, zavedanja in veselja do življenja.
Naj POZORNOST odpira tudi vrata pisani besedi, da bo zanetila paleto misli, ki bodo ustvarjale našo prihodnost in gradile kritično misleči in izpopolnjujoči jutri.
Namaste
