Notranji glas
Kaj je tisto kar nas opolnomoči?
Je to narava?
Še posebno čarobna, v svoji prebujajoči se nedolžnosti tega letnega časa.
So to soljudje?
Je to šepet iskrenega notranjega glasu?
Je to ena od veščin?
Morda vse to v prepletu.
Kdaj sploh smo v dobrem delovanju in počutju?
To je obdobje ravnovesja in harmonije pri sebi, ko se v to poveže tako telo, kot um in tudi duh. To je obdobje sprejemanja sebe in sožitje.
Joga opolnomoči. Mene je pogosto reševala in me ob silovitem valovanju določenih življenjskih konic, vedno odpeljala na umirjene gladine. To je v meni prebudilo klic po delitvi njenih orodij naprej.
Njena orodja nas lahko vodijo v globlji stik s seboj. Lahko nas peljejo na pot k ravnovesju, harmoniji in bolj mirnemu umu. Ko vstopamo v stik s seboj je potrebno marsikaj odstraniti, da se lahko začutimo. K sebi ne moremo pristopati v nemirnem stanju in nemirnem delovanju. K sebi pristopamo, ko si vzamemo čas za miren, zavesten in nežen odnos s seboj. Joga je umetnost delovanja, s katerim preko telesa vstopaš k sebi. Spremembe tečejo v smeri prebujanja tega, kar pravzaprav smo.
Joga nas krepi, z odpiranjem širše slike pa aktivno vodi v proces opolnomočenja, za boljše delovanje v različnih situacijah, ki jih prinaša življenje.
Ob vsem tem, je še kako pomemben dober in stabilen naslon, v prvi vrsti naslon na samega sebe.
Pa se lahko naslonimo na sebe, če smo krhki?
Se lahko naslonimo na sebe, če se pravzaprav sploh ne poznamo? Pogosto se zdi da se.
Zdi se tudi, da poznamo vse okoli sebe. Pa je ta slika realna ali samo odziv na naše zaznave, polne različnih predstav in prepričanj ustvarjenih z leti.
Naše predstave in prepričanja so zelo trdna. Pa je vse okoli nas tudi tako trdno ali v neprestanem toku sprememb?
S skromnostjo se vedno lahko najprej ozremo k telesu, ki nam zna marsikaj povedati. V sebi nosimo nešteto neslišanih sporočil, ki so nemalokrat zatrpana, med drugim tudi s preštevilnimi sporočili iz okolja.
Tisto, na kar se lahko zanesemo, so naša notranja sporočila, katerim moramo znati prisluhniti, oziroma jim biti sploh pripravljeni prisluhniti. Telo se trudi biti slišano, včasih tudi kriči, a je morda prevečkrat prezrto.
Pod vsemi obveznostmi, opravili, pa tudi prepustitvijo in predajo, se ves čas na plano trudi tudi notranji glas. Naj le ta ne bo zatrt in preslišan.
V toku in nihanjih našega življenjskega pretoka, včasih res ostaja v ozadju, a ostaja zavedanje da JE, kar daje moč in oporo temu, da SMO.
Ta glas je tu za nas, s ponujeno roko trdne opore ob našem življenjskem valovanju. Naj se sožitje z njim pretoči v dobro, opolnomočeno delovanje, prepleteno z ljubeznijo, veseljem, sočutjem in hvaležnostjo do življenja.
Namaste
