Hranjenje

S čim se hranimo?

Z vsem kar imamo na voljo, kar zadovolji naše okuse, vonje, želje, poglede.

Pa nam to pomaga izbrati tisto, kar potrebujemo?

Odtujitev od narave je osiromašila osnovna sporočila telesa po njegovih pravih potrebah. Ne samo to, da nam telo težko sporoči svoje potrebe, te se pogosto zabrišejo v prenatrpanem trgu, pa tudi s številnimi željami, ki jih hote ali nehote, z različnimi, takšnimi in drugačnimi cilji, pri nas ustvarja del okolja, med drugim tudi z leti raziskav ugotavljanja ravno pravšnje privlačnosti za potrošnika, kaj je tisto, kar vzbuja čute in želje, včasih tudi na račun nezdrave vsebnosti za naše telo.
Pa smo po vsem tem, sploh to še mi v »svojem bistvu – svoji srčiki«?

Je hrana res samo vir energije za naše telo ali več kot to? Ker se v verigo prehranjevanja vključujejo tudi naša čutila in um, lahko rečemo, da več kot to. Telo ne potrebuje samo hranilnih snovi.  Nismo samo snovna celota, pač pa veliko več. Ta naša snovna celota je preplet čudovite kompleksnosti delovanja številnih notranjih sistemov in podsistemov s svojimi zakonitostmi sodelovanja, dopolnjevanja in svojih potreb.

Res je, da se hranimo z usti, a tudi s pomočjo svojih čutil. Hranimo tudi svoje občutke. Hranimo se z vsem, kar vsak dan videvamo, slišimo, vonjamo, občutimo.
Hranimo se s svojimi mislimi, oziroma bi lahko rekli, da hranimo svoje misli z zaznavanjem okolja. Te pa imajo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju našega notranjega prostora, ki pa pogosto postaja ob preštevilnih, dinamičnih dražljajih prenatrpan in prenahranjen.
Pa v prenahranjenem trebuščku ostane še kaj prostora za tisto, kar resnično potrebujemo? V takšnem stanju so resnične želje težko občutene.

Sistem prehranjevanja ima svoje omejitve in meje, kar velja tudi za mentalni in čustveni del. Kot takšen pogosto kliče po zavestnem preoblikovanju, čiščenju in ustvarjanju praznega prostora, da bi telo zmoglo okušati tudi pristne prvinske okuse. Tako kot fizično telo ima namreč svoje omejitve tudi notranji prostor. Zato nas čutenje in zavedanje tega dejstva, v sprejemanju sebe kot celote, vodi na pot sprememb.

Narava skrbi za samoprehranjevanje in nas s svojo pristnostjo zelo dobro ves čas uči,  ter na sprejemljiv ali manj sprejemljiv način čisti in se trudi vzpostavljati ravnovesje. Trud po ohranjanju ravnotežja je njena neustavljiva moč.

Narava je naš najboljši učitelj, pa ga zmoremo, znamo sprejemati, se z njim učiti?

Namaste